Poletje vabi v hribe in tako se je pohoda na Triglav, ki ga je organiziralo PGD Čušperk, 12. in 13. 8. 2011, udeležilo 26 gasilcev in gasilk. Najmlajši je štel 11 let, najstarejši pa 55. Na pot smo krenili z namenom druženja, strpnosti, veselja ob vzponu in vztrajati proti najvišjem vrhu.

Za izhodišče na 2.864 m visoko goro, smo si izbrali Rudno polje na Pokljuki (1.340 m). Zdelo se nam je najbolj prilagodljivo, saj smo bili vsi, kljub pripravljenosti, le različni za vzpon. Od tu je le najbolj »položna pot« oz. najbolj udoben pristop, če se 6-urnemu vzponu lahko tako reče. Zagotovo pa je iz Pokljuške strani tudi najmanjša višinska razlika, kar smo imeli v mislih tudi ob sestopu.

V petek smo v zgodnjih jutranjih urah že urno prihiteli do gasilskega doma, se posedli po avtomobilih in se z nasmeškom odpeljali do Rudnega polja na Pokljuki. Od tam smo se začeli vzpenjati proti Triglavu in po približno 3 urah hoje prispeli do Vodnikovega doma na Velem polju, kjer smo se oddahnili in si privoščili dobro malico. Še dodaten 3 – urni vzpon smo potrebovali, da smo končno prišli do doma Planika na višini 2.408 m.

Končno smo vsi skupaj, vključno z zadnjimi pohodniki, prispeli do doma Planike. Tam smo se dodobra okrepčali, se namestili v dom, kjer smo tudi prespali in do konca dneva uživali v gorskem zraku in opazovanju okoliških vrhov ter v zabavnem nenehnem iskanju signala. Seveda pa so mladi na vrhu morali narediti nekaj, po čemer se jih je bilo treba zapomniti (več v fotogaleriji). Nekateri ostali pa so želeli iti na “sprehod” do Triglavskega doma na Kredarici, a jih je ledenik kaj kmalu napotil nazaj proti Planiki.
Po dobrem počitku, smo drugi dan že ob 5.50 uri krenili proti samemu vrhu Triglava, za kar smo potrebovali 2 uri hoje. Najprej smo se povzpeli do Malega Triglava, nato pa po grebenu še do vrha. Pot proti vrhu sicer ni bila naporna, vendar so nam nekaj moči kradli krajši postanki, ki smo jih delali le zaradi srečevanja drugih pohodnikov, katerih pa le ni bilo tako malo.
Na vrhu se nam je odprl prelep razgled na dom Planika, dom na Kredarici ter nekaj ostalih vrhov (Mali Triglav, Rjavec … ). Ko smo se na vrhu vsi fotografirali in poštempljali, je za tiste, ki so bili prvič sledil pravi planinski krst. Teh, ki so prvič priplezali na vrh, je bilo kar lepo število – krstili smo jih 15.

Fotoutrinki:

1 2 ... 4 ►

Kaj kmalu smo bili pripravljeni sestopiti do doma, kjer nas je končno čakal zajtrk. Od doma Planike do avtomobilov na Rudnem polju pa nas je čakalo še 5 ur hoje, na poti navzdol pa smo pozdravljali Triglav z: “Gora ni nora. Nor je tisti, ki gre gor! Ja, norci smo! (: ” Vsi smo se vrnili srečno in srečni ter verjamem, da nas bo vsaj večina goro premagala še kdaj.

Triglavski krst: